Zakrament pokore in sprave poznamo preko več različnih poimenovanj:
- »Imenuje se zakrament spreobrnjenja, ker zakramentalno uresničuje Jezusov klic k spreobrnjenju (prim. Mr 1,15), dejanje vrnitve k Očetu (prim. Lk 15,18), od katerega se je človek oddaljil z grehom.« (KKC 1423) Kristjan v svojem zemeljskem življenju naleti na marsikatere ponudbe, ki pa niso vse v skladu z Božjo voljo. Trenutna težka situacija ali osebna stiska botruje temu, da se odločimo napak in skrenemo na stranpota. Spoved nam omogoči, da se spreobrnemo, to je: obrnemo se nazaj na pravo pot odrešenja.
- Imenuje se zakrament pokore, ker posvečuje osebno in cerkveno naravnanost spreobrnjenja, kesanja in zadoščevanja kristjana-grešnika. Pokora ni kazen za storjene grehe. Bog nam odpušča, ne kaznuje. Kaznujejo nas same posledice grešnih dejanj. Pokora je zadoščevanje za žalitve in zunanje znamenje notranjega obžalovanja.
- »Imenuje se zakrament spovedi, ker je priznanje, izpoved grehov pred duhovnikom bistvena prvina tega zakramenta. V globokem pomenu je ta zakrament tudi »izpoved« v pomenu hvaležnega priznavanja in hvaljenja božje svetosti in božjega usmiljenja do grešnega človeka.« (KKC 1424) Dokler ni priznanja, ni odpuščanja. Dokler si človek ne prizna, da ga je polomil, ne more napredovati. Priznanje pomeni odstranitev tančico greha, ki zakriva naše oči, da ne vidimo, da delamo narobe. Bogu izpovemo svoje napake, grehe in spodrsljaje, ker vemo, da nam lahko samo On odpusti in nam pomaga pri nadaljnjem življenju.
- Imenuje se zakrament odpuščanja, ker Bog z zakramentalno duhovnikovo odvezo podeljuje spokorniku »odpušanje in mir« (OS, obrazec odveze). Bog nam odpušča. To pomeni, da se tistega, kar smo naredili narobe, ne spominja več. Bog naše žalitve odpusti izpred svojega obličja. Če se mi spominjamo svojih preteklih dejanj, to ne pomeni, da se jih spominja Bog. Naš spomin ohranja neprijetne spomine zato, da jih ne bi več ponavljali. Edino le zadostna pokora lahko izbriše tudi spomin.
- Imenuje se zakrament sprave, ker podeljuje grešniku ljubezen Boga, ki daje spravo:»Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Kdor živi iz usmiljenja božje ljubezni, je pripravljen odgovoriti na Gospodov klic: »Pojdi in se prej spravi z bratom« (Mt 5,24).Nazadnje je zakrament sprave. Ko kristjan naredi greh, se ne prekrši samo zoper Boga, temveč zoper celotno cerkveno skupnost, kajti pomeni, da ni držal obljube, ki jo je dal pri krstu. Noben greh ni individualen greh. Tudi če ga naredimo na skrivnem, da nihče ne ve zanj, ostanejo posledice, ki prizadenejo župnijsko skupnost, skupnost bližnjih, s katerimi živimo. Spoved je tako dogodek ponovnega sožitja z Bogom in bližnjim.
Zakrament pokore sestoji iz celote treh dejanj, ki jih stori spokornik, in iz spovednikove odveze. Spokornikova dejanja so: kesanje, spoved ali razkritje grehov duhovniku in sklep (namen), da se poboljša in opravi dela zadoščenja.
Prvo dejanje svete spovedi je dobra in temeljita priprava. Le-ta vključuje notranjo pokoro:
»Notranja pokora je korenita preusmeritev vsega življenja, vrnitev, spreobrnjenje k Bogu z vsem svojim srcem, prenehanje greha, mrzitev zla, z odklanjanjem zlih dejanj, ki smo jih storili. Hkrati vsebuje željo in odločnost, da spremenimo življenje skupaj z upanjem na božje usmiljenje in zaupanje v pomoč njegove milosti. To spreobrnjenje srca spremljata zveličavna bolečina in bridkost, ki so ju Očetje imenovali »animi cruciatus (mrtvenje duha)«, »compunctio cordis (potrtost srca).« (prim. Trid. koncil: DS 1677–1678; 1705; Rim. kat. 3,5,4). (KKC 1431)
Ta notranja pokora je klic k spreobrnjenju. Ko človek uvidi svoj greh, se želi temeljito spreobrniti, spremeniti svoje življenje. Da bi dobili učinkovit odgovor na ta klic, da bi resnično razumeli, kaj moramo storiti in kaj Bog želi, da storimo, se tega lahko lotimo na različne načine:
»Kristjanova notranja pokora more imeti zelo različne oblike. Sv. pismo in Očetje poudarjajo zlasti tri oblike: post, molitev in miloščino (prim. Tob 12,8; Mt 6,1–18), ki izražajo spreobrnjenje v odnosu do samega sebe, v odnosu do Boga in v odnosu do drugih. Poleg radikalnega očiščenja, ki je učinek krsta ali mučeništva, omenjajo kot sredstvo za dosego odpuščanja grehov prizadevanje za spravo s svojim bližnjim, solze spokornosti, skrb za zveličanje bližnjega (prim. Jak 5,20), priprošnja svetnikov in izvrševanje del ljubezni, ki »pokrije mnoštvo grehov« (prim. 1 Pt 4,8).« (KKC 1434)
»Evharistija in pokora. Vsakodnevno spreobrnjenje in pokora najdeta svoj izvir in hrano v evharistiji, saj postane v njej ponavzoča Kristusova daritev, ki nas je spravila z Bogom; evharistija nahranja in krepi tiste, ki živijo Kristusovo življenje. »Evharistija je protistrup, ki nas osvobaja vsakodnevnih pogreškov in varuje smrtnih grehov.« (KKC 1436)
»Branje sv. pisma, molitev bogoslužnih ur in očenaša, vsako iskreno dejanje češčenja in pobožnosti poživlja v nas duha spreobrnjenja in spokornosti ter prispeva k odpuščanju naših grehov.« (KKC 1437)
Zadnje, kar mora kristjan v svoji pripravi na spoved doseči, je kesanje. »Kesanje je dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti« (KKC 1451). Ko kristjan to doseže, je sedaj pripravljen na prejem zakramentalne odveze.
Drugo dejanje, ki ga mora kristjan izpolniti, je: zbrati pogum in vstopiti v spovednico.
Priznanje duhovniku je bistveni del zakramenta pokore: »Spokorniki morajo pri spovedi navesti vse smrtne grehe, ki se jih po skrbnem spraševanju svoje vesti zavedo, pa naj bodo še kako skrivni ali pa storjeni le zoper zadnji dve od desetih božjih zapovedi (prim. 2 Mz 20. 17; Mt 5, 28), saj včasih ti grehi dušo bolj ranijo in so nevarnejši od očitno storjenih.« (KKC 1456)
Ugovori zoper spovednico in duhovnika tukaj ne zdržijo. Ko kristjan v spovednici izpove svoje grehe, tega ne pove duhovniku, temveč pove Kristusu samemu. V tišini, mraku in sterilnosti spovednega prostora duhovnik »posodi« Jezusu svoja ušesa, svoje srce in svoja usta:
»Ko duhovnik obhaja zakrament pokore, opravlja službo dobrega pastirja, ki išče izgubljeno ovco, službo usmiljenega Samarijana, ki obvezuje rane, očeta, ki čaka na izgubljenega sina in ga ob njegovi vrnitvi sprejme, pravičnega sodnika, ki ne gleda na osebo in čigar sodba je hkrati pravična in usmiljena. Skratka, duhovnik je znamenje in orodje usmiljene božje ljubezni do grešnika.« (KKC 1456)
Prav tako je tajnost na prvem mestu. Duhovniku pretijo in grozijo mnogotere kazni in izobčenja, če prelomi spovedno molčečnost. »Ta tajnost, ki ne dovoljuje izjem, se imenuje »zakramentalni pečat«, kajti to, kar je spokornik odkril duhovniku, ostane »zapečateno« po zakramentu.« (KKC 1467) (V slovenščini govorimo »spovedni molčečnosti«.)
Kolikokrat naj vstopimo v spovednico?
Cerkvena zapoved je, da vstopimo vsaj enkrat v letu. Vendar pa Cerkev priporoča izpovedovanje vsakdanjih pregreškov (malih grehov): »Dejansko nam redna spoved malih grehov pomaga oblikovati svojo vest, bojevati se zoper svoja zla nagnjenja, dati se Kristusu, da nas zdravi, napredovati v življenju Duha. Ko pogosteje prejemamo ta zakrament, dar Očetovega usmiljenja, nas to nagiba, da smo usmiljeni kakor on (prim. Lk 6,36).« (KKC 1458).
Tretje dejanje, ki se nanaša na sveto spoved, pa je zadoščevanje. V pogovornem jeziku temu pravimo pokora:
»Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost. Toda še več, greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim. Odveza odstrani greh, toda ne popravi vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh. Greha odvezani grešnik mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora ”zadostiti’ za svoje greha ali ”opraviti pokoro” zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi ”pokora”.« (KKC 1459)
Spreobrnjenje se tiče tako preteklosti (obžalovanje) in prihodnosti (trden sklep, načrti za prihodnost). To tretje dejanje je lahko še najtežje, saj vključuje trden sklep ne grešiti več, ter trud in prizadevanje, da ta sklep uresničimo. Vse, kar smo obljubili pred spovedjo in pri spovedi ter vse, kar smo načrtovali, moramo sedaj izpolniti. Da pa bi lahko to izpolnili, se moramo zavedati tudi posebnih duhovnih učinkov zakramenta svete spovedi: sprava z Bogom, po kateri spokornik znova dobi milost; sprava s Cerkvijo; odpustitev večne kazni, nakopane s smrtnim grehom; vsaj delna odpustitev časnih kazni za greh; mir in vedrost vesti ter duhovna tolažba; povečanje duhovnih moči za krščanski boj.