Planinska župnija je sorazmerno mlada; ustanovljena je bila šele leta 1848. Prvotno je bila
cerkev v Planini podružnica cerkniške župnije, iz katere se je leta 1555 izločil vikariat, sprva s
sedežem pri cerkvi sv. Mihaela v Jakovici, leta 1559 pa se je preselil k sv. Marjeti v Planino.
Planinska fara danes združuje le pet naselij: poleg Planine, ki jo sestavljajo Dolnja in Gornja
Planina ter Kačja vas, še Liplje, Grčarevec, Laze in Jakovica; prva štiri naselja so razporejena
na robu Planinskega polja, Jakovica pa leži na osamelcu, ki se dviga nad
dnom kraškega polja.
Planina ima kar dve večji cerkvi, in sicer župnijsko cerkev sv. Marjete v Dolnji Planini in
podružnično cerkev sv. Roka v Gornji Planini; pred naseljem, z ljubljanske strani, je
pokopališka kapela sv. Križa; kapela Sv. Duha na Hribu, ohranjena le v ruševinah, pa stoji
sredi gozdnega pobočja nad Dolnjo Planino.
Na Planinski gori, natančneje pod Grmado, je imenitna Marijina romarska cerkev, ob njej
pa stoji manjša kapela sv. Križa.
Vrh Jakovškega griča stoji podružnična cerkev sv. Mihaela, nedaleč od nje pa nad izvirom
studenca stoji Marijina kapelica.
Cerkev v Grčarevcu je posvečena evangelistu Luki, medtem ko imajo v Lazah kapelo Srca
Jezusovega.
Viri nam poročajo, da je bil seznam sakralnih objektov v župniji Planina pri Rakeku še
obsežnejši: kapela sv. Ane je stala nedaleč od današnje pokopališke kapele sv. Križa;
natančna lokacija po izročilu srednjeveške cerkve sv. Jedrti pa danes ni znana. Vemo le, da je
stala na zahodnem robu Planinskega polja, nekje pod Grčarevcem, in sicer nad vodnim
izvirom.
V gradu Haasberg, ki je bil požgan med drugo vojno, je bila v južnem krilu prav tako grajska
kapela, posvečena Antonu Padovanskemu. Kapela je segala skozi tri nadstropja in so jo
domnevno krasile plastike, nastale v krogu baročnega kiparja Jacopa Contierija. V neposredni
bližini gradu pa je stala še družinska grobnica knezov Windischgrätz; nanjo danes spominjata
le velik lesen križ in skromen kamen z napisom Windischgraetz. Leta 1966 so kapelo iz srede
19. stoletja, grajeno v neoromanskem slogu porušili.
Poleg vseh navedenih objektov pa popotnik po poljih, travnikih in sadovnjakih opazi tudi
nekaj kapelic in križev.
POSAMEZNI OBJEKTI:
Farna cerkev sv. Marjete je baročna umetnina iz leta 1771. Prvotna cerkev naj bi tu stala že
v 14. stoletju, omenja pa se tudi leta 1526. Značilnost cerkve je, da je se zvonik stavbe ne drži,
temveč stoji ločeno od nje. Pri zgornji lini zvonika obrnjeni proti vzhodu je zapisana letnica
1671, iz česar lahko sklepamo, da je bil stolp grajen celih sto let pred zidavo cerkve.
Na fasadi sta še dva ločno oblikovana mozaika s podobama sv. Elizabete in sv. Alojzija, ki
sta nekoč krasila pročelje Windischgrätzove grobne kapele ob gradu Haasberg. Iz haasberške
kapele so tudi kamniti kipi Kristusa, sv. Petra in sv. Pavla, ki stojijo v okenski niši nad
desnim stranskim cerkvenim vhodom.
Nad oltarnim nastavkom je na steno pritrjena slika sv. Marjete, delo slovenskega slikarja
Matevža Langusa, ki je v tem primeru kopiral sliko Raffaella Santija. Sicer pa cerjev
odlikujejo tudi freske Kurza Thurna von Goldsteina iz leta 1840 in Cebejeva slika Marijine
zaroke (1773) v levem stranskem oltarju; desni oltar je posvečen sv. Antonu Puščavniku in ga
dopolnjuje slika Kristusa, ki se prikaže sv. Antonu (1863) Janeza Wolfa.
Omenimo še Božji grob v desni bočni kapeli, ki je bil verjetno prenesen iz uničene kapele
gradu Haasberg.
Cerkev sv. Roka stoji sredi trga in so jo postavili deset let po zidavi farne cerkve; na vhodni
fasadi zvonika nosi letnico 1761. Osrednji prostor oltarnega nastavka je namenjena oljni sliki
s cerkvenim zavetnikom sv. Rokom, kateremu se je prikazala Marija z otrokom v gloriji. Tako
stenska slikarja z iluzionistično naslikanim oltarnim nastavkom kakor tudi oltarna slika sta
delo Franza Kurza von Thurn und Goldenstein iz leta 1852.
Na pokopališču je cerkev sv. Križa, ki stoji na leta 1836 posvečenem novem pokopališču, še
pred strnjenim naseljem, nekoliko nad dnom Planinskega polja. Izročilo pravi, da je pod
današnjo kapelo stala starejša, posvečena sv. Ani, Marijini materi, ki v naših krajih velja za
priprošnjico srečne zadnje ure. Na pokopališču je ohranjen tudi nagrobnik z napisom v
bohoričici iz leta 1831.
Podružnične cerkve in kapele
Na severnem pobočju pod vrhom Jakovice je studenec, nad katerim je zidana kapelica
posvečena Devici Mariji. Kapelico imenujejo tudi »Marija v leščevju«; širina zidu in oblika
okenca v apsidi napeljujeta na misel, da je kapela morda še romanska.
Na samem hribu kraljuje cerkvica Sv. Mihaela. Cerkveno notranjščino krasijo trije leseni
oltarji, oblikovani v baročni tradiciji. Glavni oltar, posvečen cerkvenemu patronu nadangelu
Mihaelu, je stebrnega tipa, v sredinskem delu pa se zgoraj zaključi s klasicistično učinkujočim
trikotnim čelom. Cerkev je na značilnem kraškem griču, ob obrobju katerega je vodila rimska
pot, dominantna v tem delu Planinskega polja. Z gotovostjo lahko trdimo, da ima tukajšnja
poselitev svoje osnove v starejših poselitvah, ki so se nadaljevale v srednji vek, ko je bila tu
zavzetna točka – tabor. Prvotna cerkev je bila domnevno zelo stara in naj bi se v virih prvič
omenjala že 1526, o čemer nimamo točnih podatkov. Na novo so cerkev zgradili leta 1556,
vendar je že po treh letih doživela svoj pravi ognjeni krst. Leta 1559 so Turki namreč zadnjič
vpadli na kočevsko in ribniško področje, del Turkov pa je prodrl tudi do Cerknice, Planine,
Pivke in Klane. In tedaj so kot že nekajkrat prej obiskali tudi Jakovico. Legenda pripoveduje,
da so se ljudje komajda še uspeli poskriti za varna vrata tabora ob cerkvici Sv. Mihaela, proti
kateri se je valila nepregledna množica Turkov. Bali so se, da vrata trdnjave ne bodo vzdržala.
In tedaj se je proti njim na konju pognal sam turški paša. Žival je udarila s kopiti ob les, zatem
pa stopila malce vstran in obstala kot okamenela. Neznana sila je nenadoma ohromila vse
turške konje. Paša je tedaj v strahu zavpil: »Svetac ne dozvoli!« Skrivnostno mrtvilo je
popustilo, Turke je prešinila groza in kar so jih nesle noge so bežali od obzidja. Morda je
ravno s tem turškim vpadom povezan tudi propad cerkvice posvečene Sv. Jedrt na drugi
strani polja, ki se je dobesedno spogledovala z jakovškim sv. Mihaelom. Menda se je eden
izmed turških konjev zatekel v cerkvico in od tedaj nihče ni več stopil vanjo. Sveta Jedrt je v
verovanju izpodrinila pogansko žensko božanstvo, ki je po smrti prevzemalo človeške duše; te
so imele podobo miši, v katerih so videli duše rajnih, ki se še drže domačega ognjišča. Odtod
vera, da sv. Jedrt varuje duše umrlih prvo noč po smrti, nakar jih prepusti sv. Mihaelu, ki jih
stehta, da lahko stopijo pred sodbo.
Grčarevec, podružnična cerkev sv. Luke
Današnjo cerkev so zgradili leta 1746, kar je sporočala letnica, nekdaj vidna nad vhodom v
cerkev. Očitno pa je, da je imela današnja arhitektura svojo srednjeveško predhodnico, saj nas
ob vstopu v cerkveno notranjščino preseneti gotsko oblikovani, zgoraj rahlo šilasto zaključeni
kamnit portal, katerega porezani rob se spodaj zaključi v značilni gotski obliki ajdovega zrna.
Osrednji okras cerkvene notranjščine je oltarni nastavek, ki v oblikovanju še sledi baročni
tradiciji. V tronu, ki ga obdajata dva para stebrov, je kip sv. Luke z vsemi značilnimi atributi:
z evangelijem v levici in gosjim peresom v desnici, ob nogah pa je spokojno zleknjen vol.
Laze, kapela Srca Jezusovega
Kapela, posvečena Srcu Jezusovemu, je malo svetišče so dali sezidati Lažani sami: največ
zaslug je imel kajžar Jožef Klančar, preddelavec na železnici; zidal jo je s Štajerske priseljeni
zidarski mojster Josip Lavrič; blagoslovljena je bila 22. septembra 1907.
Hrib nad Planino, cerkev Sv. Duha
Nad Dolnjo Planino stoji danes ruševina cerkve, ki je bila posvečena Sv. Duhu. Cerkev na
Hribu je v virih omenjena že leta 1526, zdajšnjo so zgradili leta 1889, 17. maja 1943 pa jo je
uničil Dolomitski odred. Od opreme ni ostalo skoraj nič. V Kavčičevi delavnici v Št. Joštu
obnavljajo oltarno sliko Sv. Duha, ki jo je naslikal vrhniški slikar Simon Ogrin. Mojster je
zapustil zapiske, v katerih nam poroča, kaj vse, kdaj in za koga je delal; v njih preberemo, da
je leta 1885 naslikal oltarni sliki Sv. Duha in Sv. Antona za novo cerkev Sv. Duha v Planini.
Planinska gora, podružnična in romarska cerkev Matere Božje
Pod Grmado, na območju Planinske gore, stoji mogočna romarska cerkev, ki ji domačini
pravijo Marija, pribežališče grešnikov; izročilo pravi, da je zdajšnja že sedma na tem mestu.
Videz cerkvenega poslopja izdaja, da je v osnovi še gotsko in da je bila ladja močno
posodobljena okoli leta 1630, kar sporočata tudi letnici, zapisani na prekladah stranskega
(1632) in glavnega (1633) portala.
Cerkveno poslopje sestavljajo mogočna ladja, na fasado katere je prislonjen veličasten zvonik,
na drugi strani pa se nadaljuje v dolg, enako visok in triosminsko zaključen prezbiterij.
Najimenitnejši kos opreme je vsekakor oltarni nastavek glavnega oltarja: stebrna oltarna
arhitektura je razgibana, saj notranji par stebrov krepko sega naprej; živahnemu tlorisu sledi
tudi profilirana preklada, ki dematerializirana nad osrednjim delom dobi obliko nežno
napetega in rahlo profiliranega loka, ki sledi okviru osrednje niše s tronom; srednji del
oltarnega nastavka se dviga v preprostejšo atiko z baldahinastim zaključkom. Slika v glavnem
oltarju je delo Jurija Tavčarja in nosi letnico 1881; podoba, ki predstavlja Marijo zavetnico s
plaščem, je nadomestila istoimensko Metzingerjevo sliko, ki jo zdaj hranijo v župnijski cerkvi
v Planini. Tavčarjeva podoba zastira osrednjo oltarno nišo s figuralno skupino Marije, ki pod
svojim plaščem varuje vernike vseh slojev; le-ta izdaja roko poljudnejšega rezbarja.
Vsa besedila povzeta po:
Jenko, Mojca: Sakralna in posvetna stavbna dediščina. V: Jakopin, Primož (ur.): Planinska
dolina. Planina pri Rakeku: Župnija, 2009, str. 115–132.
Žigon, Tanja: Gradovi in kulturni spomeniki. V: Jakopin, Primož (ur.): Planinska dolina.
Planina pri Rakeku: Župnija, 2009, str. 134–153.
Žigon, Tanja: Zgodba romarske cerkvice na Planinski gori. Planina pri Rakeku: Župnija,
2013.