Grčarevec, podružnična cerkev sv. Luke
Današnjo cerkev so zgradili leta 1746, kar je sporočala letnica, nekdaj vidna nad vhodom v
cerkev. Očitno pa je, da je imela današnja arhitektura svojo srednjeveško predhodnico, saj nas
ob vstopu v cerkveno notranjščino preseneti gotsko oblikovani, zgoraj rahlo šilasto zaključeni
kamnit portal, katerega porezani rob se spodaj zaključi v značilni gotski obliki ajdovega zrna.
Osrednji okras cerkvene notranjščine je oltarni nastavek, ki v oblikovanju še sledi baročni
tradiciji. V tronu, ki ga obdajata dva para stebrov, je kip sv. Luke z vsemi značilnimi atributi:
z evangelijem v levici in gosjim peresom v desnici, ob nogah pa je spokojno zleknjen vol.
Laze, kapela Srca Jezusovega
Kapela, posvečena Srcu Jezusovemu, je malo svetišče so dali sezidati Lažani sami: največ
zaslug je imel kajžar Jožef Klančar, preddelavec na železnici; zidal jo je s Štajerske priseljeni
zidarski mojster Josip Lavrič; blagoslovljena je bila 22. septembra 1907.
Hrib nad Planino, cerkev Sv. Duha
Nad Dolnjo Planino stoji danes ruševina cerkve, ki je bila posvečena Sv. Duhu. Cerkev na
Hribu je v virih omenjena že leta 1526, zdajšnjo so zgradili leta 1889, 17. maja 1943 pa jo je
uničil Dolomitski odred. Od opreme ni ostalo skoraj nič. V Kavčičevi delavnici v Št. Joštu
obnavljajo oltarno sliko Sv. Duha, ki jo je naslikal vrhniški slikar Simon Ogrin. Mojster je
zapustil zapiske, v katerih nam poroča, kaj vse, kdaj in za koga je delal; v njih preberemo, da
je leta 1885 naslikal oltarni sliki Sv. Duha in Sv. Antona za novo cerkev Sv. Duha v Planini.
Planinska gora, podružnična in romarska cerkev Matere Božje
Pod Grmado, na območju Planinske gore, stoji mogočna romarska cerkev, ki ji domačini
pravijo Marija, pribežališče grešnikov; izročilo pravi, da je zdajšnja že sedma na tem mestu.
Videz cerkvenega poslopja izdaja, da je v osnovi še gotsko in da je bila ladja močno
posodobljena okoli leta 1630, kar sporočata tudi letnici, zapisani na prekladah stranskega
(1632) in glavnega (1633) portala.
Cerkveno poslopje sestavljajo mogočna ladja, na fasado katere je prislonjen veličasten zvonik,
na drugi strani pa se nadaljuje v dolg, enako visok in triosminsko zaključen prezbiterij.
Najimenitnejši kos opreme je vsekakor oltarni nastavek glavnega oltarja: stebrna oltarna
arhitektura je razgibana, saj notranji par stebrov krepko sega naprej; živahnemu tlorisu sledi
tudi profilirana preklada, ki dematerializirana nad osrednjim delom dobi obliko nežno
napetega in rahlo profiliranega loka, ki sledi okviru osrednje niše s tronom; srednji del
oltarnega nastavka se dviga v preprostejšo atiko z baldahinastim zaključkom. Slika v glavnem
oltarju je delo Jurija Tavčarja in nosi letnico 1881; podoba, ki predstavlja Marijo zavetnico s
plaščem, je nadomestila istoimensko Metzingerjevo sliko, ki jo zdaj hranijo v župnijski cerkvi
v Planini. Tavčarjeva podoba zastira osrednjo oltarno nišo s figuralno skupino Marije, ki pod
svojim plaščem varuje vernike vseh slojev; le-ta izdaja roko poljudnejšega rezbarja.