Okoli dva kilometra dolgo razpotegnjeno naselje trškega izgleda sestavljata dva dela: Gornja Planina na jugozahodu trga in Dolnja Planina na severovzhodu. Zgodovina trga sega daleč nazaj, v čas Ilirov. V halštatski dobi je tod mimo vodila prometna pot iz Trsta prek Šmihela pod Nanosom, čez Planino in naprej na Vrhniko, od tod pa po Ljubljanici in Savi v Donavo. Na hribu, kjer je nekoč stal stari grad Haasberg in ga omenja Valvasor (1689) danes ni sledu niti o ruševinah več Spodnji grad pa so postavili ob vznožju hriba v začetku 17. stoletja. Valvasor navaja, da so Rimljani trg imenovali Albia, medtem ko ji sam, sicer stoletja kasneje, pravi Alben, dodaja pa, da ji Kranjci pravijo Planina. Srednjeveška Planina je zrasla okrog gradu albenskih (planinskih) gospodov in po Valvasorju nikoli ni bila obzidana zato, ker leži v kotlini obdani z gozdovi, torej je narava sama poskrbela za zadostno varnost. Že Valvasor ugotavlja, da je tod okoli malo obdelovalnih površin, zato si morajo Planinci poiskati zaslužek drugje; tako v glavnem vzrejajo živino in se ukvarjajo s tovorništvom. Vino, les in druge izdelke so iz Goriške, Vipavske doline, Trsta in Krasa tovorili v Ljubljano, Gradec in na Dunaj. Planina se kot trg prvič omenja že leta 1217, ko je tu izpričana mitnica goriških grofov. Iz 17. stoletja je ohranjen privilegij cesarja Ferdinanda II., ki tržanom podeljuje pravico do tržnega dneva ob sobotah, uživali pa so tudi pravico do letnega živinskega sejma na dan Sv. Marjete. Ne le da je bila v Planini mitnica deželnih knezov, leta 1728 je kraj postal tudi pomembna poštna postaja na progi Ljubljana – Benetke, leta 1830 pa je nova cesta nadomestila staro in Planino povezala s Trstom. Cesto so začeli graditi leta 1830 na pobudo kranjskega guvernerja barona Schmidburga. Planini je cestna povezava prinesla blagostanje in razcvet, vsaj do prihoda železnice čez dobrih dvajset let. Mogočne hiše, postojanke tovornikov ali »furmarjev« kot so jim pravili – izpeljanka iz nemške besede »Fuhrleute« – so rasle druga za drugo. Danes je od nekdanjega blišča ostalo bore malo. Propadajoča pročelja nekdanjih veličastnih stavb so le še spomin na boljše čase. V začetku 19. stoletja je v Planini delovala tudi tovarna Ivana Kristijana Kanca za izdelovanje kresilne gobe, ki so jo izvažali celo na Tirolsko, Bavarsko, Nemško, v Francijo in celo Rusijo. Vse do leta 1875 je bila Planina sedež okrajne gosposke in okrajnega sodišča (od 1867), ko pa se je to preselilo v Logatec so v trgu ostali le še županstvo, orožniška postaja in pošta. Če odštejemo velika požara, ki sta leta 1626 in avgusta 1808 uničila mnogo planinskih hiš blizu cerkve Sv. Roka, že omenjene velike povodnji v 19. stoletju in strahovito kolero, ki je v Planini morila v letih 1476, 1830, 1855 in 1866, ko so jo sem zanesli vojaki iz Italije, lahko rečemo, da je le malo krajev, ki bi jim vremenske in druge nezgode tako prizanašale kot dolini Planinski. Nadučitelj Josip Benedek (1848–1931), je leta 1889 zapisal, da niti najstarejši ljudje ne pomnijo, da bi kdaj toča uničila pridelek. Začetki šolstva v Planini segajo že v začetek 19. stoletja. V šolski kroniki beremo, da se je mimo Planine leta 1808 pomikala Napoleonova vojska iz Italije proti Ljubljani. Od truda in starosti je v Planini zaostal petdesetletni vojak Viljem Mayer, doma iz Alzacije. Mož je bil vešč čitanja, pisanja in je znal nemško, zato je začel zaradi svoje eksistence premišljevati, da bi planinsko mladino proti primernemu plačilu v najpotrebnejših vedah poučeval. Leta 1824 so začeli v Planini razmišljati o ustanovitvi trivialne šole. Že čez dve leti je službo nastopil prvi redni učitelj, ki je, kot je bilo takrat v navadi, opravljal poleg učiteljske službe tudi službo organista, cerkovnika in oglednika mrtvih. Od 162. otrok jih je šolo obiskovalo le 66, pa še ti neredno. Poučevali so v slovenskem jeziku, že leta 1852 pa je občina kupila prave namenske prostore za šolo. Leta 1874 je učiteljsko službo v Planini nastopil Josip Benedek, ki je ljudem od vseh učiteljev ostal najbolj v spominu. V posebno čast so mu šteli, da je mladino učil sadjarstva. Skrbel pa je tudi, da se je šolsko poslopje izboljševalo in pouk izpopolnjeval. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja se v Planini že lahko pohvalijo s trorazrednico, ki z menjavanjem številnih učiteljev dočaka prvo vojno. Tedaj nastopijo grenkejši časi, saj vojaščina, ki je zasedla šolsko poslopje, ovirala pouk. Toda to šoli ni vzelo zaleta. Že tri leta po vojni je postala petrazredna, število otrok pri pouku pa je bilo vedno večje. Prva in druga svetovna vojna je Planino razkosala in razdelila med Italijo in Jugoslavijo. Na italijanski stani meje je ostal zaselek Kačja vas, ki se nahaja ob spodnjih nižjih serpentinah, Italiji je pripadel tudi izvir Unice iz Planinske jame in s tem jama sama ter grad Haasberg. Nekateri so znali izkoristiti novonastalo situacijo. Čez mejo so začeli iz Italije tihotapiti najrazličnejše izdelke. Cenjeni so bili seveda tobak, cigarete in sladkor in kava, ki so spadali med živila, katerih prenos čez mejo je bil prepovedan. Tihotapcev se je prijelo preprosto ime »kontrabantarji«. Tudi druga svetovna vojna Planini ni prizanesla. Vojna je bila popolne gospodarske stagnacije kraja in životarjenje. Planina si po vojni gospodarsko ni več opomogla. Zadnja žaga v Malnih je utihnila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, mlinska kolesa še prej. Med vojno se je okoli kraja največkrat gibal dolomitski odred, ki je v planinskih ridah večkrat postavljal zasede. Vojna vihra pa je uničila tudi dva kulturno-zgodovinska spomenika v Planini. 17. maja 1943 je bila požgana cerkvica Sv. Duha, tik pred koncem vojne, 27. marca 1944, pa je v ognjenih zubljih izginil grad Haasberg. Povzeto po: Jenko, Mojca: Sakralna in posvetna stavbna dediščina. V: Jakopin, Primož (ur.): Planinska dolina. Planina pri Rakeku: Župnija, 2009, str. 115–132. Žigon, Tanja: Gradovi in kulturni spomeniki. V: Jakopin, Primož (ur.): Planinska dolina. Planina pri Rakeku: Župnija, 2009, str. 134–153. Žigon, Tanja: Zgodba romarske cerkvice na Planinski gori. Planina pri Rakeku: Župnija, 2013.https://zupnija-planina-pri-rakeku.rkc.si/index.php/content/display/49